Podvprašanja: najlažji način, da si ljudem bolj všeč

Podvprašanja – torej tista, ki se navezujejo na to, kar je druga oseba pravkar povedala – so najlažji način, da v pogovoru postaneš bolj priljubljen/a in privlačen/a. Niz splošnih vprašanj pa naredi natanko nasprotno: zmenek ali klepet spremeni v delovni intervju.

Ključni poudarki

• Ljudje, ki postavljajo več podvprašanj, so drugim bolj všeč (Huang s sodelavci, 2017, Harvard).
• Na približno 1.000 hitrih zmenkih so mnoga splošna vprašanja napovedovala odsotnost iskrice, medsebojno deljenje zgodb pa stik in povezanost (McFarland s sodelavci, 2013).
• Dobro podvprašanje ujame besedo, ki jo je uporabila druga oseba, in se potopi za eno stopnjo globlje.
• Če si zadnje vprašanje postavil/a ti, ne postavi naslednjega: raje se odzovi, deli svoju izkušnjo ali se malo pošali.
• Vprašanja niso cilj sama po sebi. Cilj je, da se druga oseba počuti slišano.

Kaj pravijo raziskave

Leta 2017 je ekipa s Harvarda (Huang, Yeomans, Brooks, Minson in Gino) objavila serijo raziskav s preprostim naslovom: »It Doesn't Hurt to Ask« (Nič ne boli, če vprašaš). Ljudje, ki so postavljali več vprašanj, so bili svojim sogovornikom bolj všeč – ta učinek pa so prispevala predvsem podvprašanja. Razlog za to je po mnenju avtorjev odzivnost (responsiveness): dobro podvprašanje pokaže, da poslušaš, razumeš in da te odgovor res zanima. V njihovih podatkih s hitrih zmenkov so tisti, ki so postavljali več podvprašanj, dobili več dogovorov za drugi zmenek. Ljudje so poleg tega močno podcenjevali, kako močno jim spraševanje pomaga.

Dve iskreni opozorili. Prvič, kasnejša ponovna analiza je postavila pod vprašaj del zaključkov glede hitrih zmenkov, eksperimentalni učinki pa so zmerni, ne čarobni. Drugič, samo število vprašanj ni bistvo. Stanfordova raziskava na približno 1.000 štiriminutnih hitrih zmenkih (McFarland, Jurafsky in Rawlings, 2013) je pokazala, da je veliko vprašanj pogosto napovedovalo ne-povezanost: vprašanja so se uporabljala za zapolnjevanje neprijetne tišine, niz vprašanj v stilu zasliševanja pa je deloval hladno. Tisto, kar je napovedovalo »iskrico«, je bilo izkazovanje razumevanja, grajenje na sogovornikovih besedah in deljenje osebnih zgodb.

Če potegnemo črto: podvprašanja o tem, kar sta pravkar rekla, so odlična. Splošna vprašanja za mašenje tišine pa niso.

Podvprašanja vs. način intervjuja

Tukaj je razlika v klepetu na aplikaciji za zmenke.

Način intervjuja:

Druga stran: Pravkar z dopusta v Lizboni.

Ti: Lepo. Kaj pa delaš za službo?

Druga stran: UX oblikovanje.

Ti: Super. Imaš kaj bratov ali sester?

Vsako vprašanje je samo po sebi povsem v redu, skupaj pa delujejo kot vprašalnik. Nič od tega, kar sta povedala, ni vplivalo na naslednje sporočilo.

Način podvprašanj:

Druga stran: Pravkar z dopusta v Lizboni.

Ti: In kaj ti je Lizbona naredila? Zvoki iz sporočila pravijo, da jo že pogrešaš.

Druga stran: Iskreno, hrano. Pa to, da sem se vsak dan znova izgubil/a.

Ti: Namerno izgubljanje ali tisti tip »baterija na telefonu je umrla na vrhu hriba«?

Druga različica uporablja njune lastne besede (»Lizbona«, »izgubljanje«) in gre vsakič za eno stopnjo globlje. Na takšno sporočilo je tudi veliko bolj zabavno odgovoriti.

Tri vrste dobrih podvprašanj

1. Globlje vprašanje. Vzemi temo in vprašaj po zgodbi ali občutku za njo.

»Iz prava v keramiko? Kateri je bil tisti trenutek, ko si vedel/a, da je čas za spremembo?«

2. Razigrano ugibanje. Namesto vprašanja ponudi lahkotno ugibanje, ki ga lahko popravita. Pokaže, da razmišljaš o njih, in če se zmotiš, je to le del zabave.

»Naj ugibam: ti si v družbi tisti človek, ki celotno potovanje načrtuje v Excelovi tabeli.«

3. Navezava na nekaj od prej (callback). Spomni se nečesa, kar sta omenila že prej. To je eden najjasnejših znakov, da si res poslušal/a.

»Čakaj, ali je to tista ista sestra, ki ti je leta 2019 ukradla kolo?«

Ne pozabi deliti nečesa svojega

Pogovor, v katerem sprašuje le ena oseba, je še vedno intervju – le da vljuden. Bližina raste, ko se oba odpreta, korak za korakom. Ta zamisel izhaja iz del Altman in Taylorja o poglabljanju odnosov ter iz slavnih 36 vprašanj dr. Arona (1997), kjer so se pari, ki so izmenično razkrivali vse bolj osebne stvari, počutili bližje kot pari, ki so ostali pri vljudnostnem klepetu. Raziskava Sprecherjeve s sodelavci iz leta 2013 je ugotovila, da je vzajemno razkrivanje ustvarilo veliko večjo naklonjenost kot enostransko.

Uporabi preprost ritem: odzovi se, deli nekaj svojega, predaj besedo nazaj.

Druga stran: Jutri imam izpit, jaz pa že četrtič berem isto stran.

Ti: Ouf, klasika z isto stranjo. Sam/a sem imel/a enak trenutek pri statistiki, še zdaj sanjam p-vrednosti. Kateri predmet pa je?

Malo opozorilo: če vsako temo takoj preusmeriš nase (»ojoj, jaz tudi...«), lahko deluje, kot da prevzemaš nadzor. Najprej se odzovi nanje, dodaj svojo malenkost in nato vrni besedo.

Preprosto pravilo za dopisovanje

Če si zadnje vprašanje postavil/a ti, ne postavi naslednjega. Namesto tega:

• Odzovi se: »Ni šanse, to je genialno.«
• Deli: »Meni se je zgodilo popolnoma enako v Gradecu, le da s kozo.«
• Malo se pošali: »Četrtič? Drzna strategija.«

To eno pravilo reši večino »mrtvih« klepetov. Poleg tega z tebe sname pritisk: ne potrebuješ zaloge pametnih vprašanj, le prisluhniti moraš zadnjemu sporočilu.

Pomaga tudi, če greš malo globlje od običajnega krampanja. Raziskava Kardasa, Kumarja in Epleya (2022) je pokazala, da so se globlji pogovori z neznanci zdeli manj neprijetni in so ustvarili več povezanosti, kot so ljudje pričakovali. Ni ti treba spraševati o otroških travmah pri tretjem sporočilu, ampak »kaj te je pripeljalo v to mesto?« vseeno premaga »kako je bil vikend?«.

Ko podvprašanja ne delujejo

Podvprašanja so orodje, ne trik. Če druga oseba odgovarja s kratkimi odgovori, sama nikoli ničesar ne vpraša in odgovarja vse počasneje, dodatna vprašanja tega ne bodo rešila. To je signal, in kako ga prebrati, razložimo v prispevku znaki, da nekoga zanimaš (in kdaj odustati).

In ko pogovor enkrat steče, ne ostani za vedno v načinu spraševanja. Dober klepet je trenutek, da osebo povabiš na zmenek s konkretnim načrtom. Če si še čisto na začetku, si poglej, kako napisati prvo sporočilo, ki dobi odgovor.

Vadi v praksi

2. dan programa Banterfox, »Radovednost, ne zasliševanje«, je zgrajen prav okoli tega. Preizkus te postavi v kavarno v soboto zjutraj poleg vadbenega partnerja s prenosnikom: ohrani pogovor skozi osem sporočil z večinoma podvprašanji in pritegni njegovo/njeno zanimanje. Strežnik preveri delež tvojih sporočil, ki so resnična podvprašanja, ne le splošni vtis. Drugi izziv je ujemak na aplikaciji za zmenke, ki mu postane dolgčas ob zasliševanju: ohrani pogovor živ osem sporočil brez dveh splošnih vprašanj zapored. 3. dan, »Deli in poslušaj«, nato trenira drugo polovico: dati nekaj sebe nazaj in uporabiti navezave na prejšnje teme.

Viri

• Huang, Yeomans, Brooks, Minson & Gino (2017). It Doesn't Hurt to Ask: Question-Asking Increases Liking. Journal of Personality and Social Psychology, 113(3), 430–452. doi:10.1037/pspi0000097
• McFarland, Jurafsky & Rawlings (2013). Making the Connection: Social Bonding in Courtship Situations. American Journal of Sociology, 118(6), 1596–1649.
• Aron, Melinat, Aron, Vallone & Bator (1997). The Experimental Generation of Interpersonal Closeness. Personality and Social Psychology Bulletin, 23(4), 363–377.
• Altman & Taylor (1973). Social Penetration: The Development of Interpersonal Relationships.
• Sprecher, Treger, Wondra, Hilaire & Wallpe (2013). Taking Turns: Reciprocal Self-Disclosure Promotes Liking in Initial Interactions. Journal of Experimental Social Psychology, 49, 860–866.
• Kardas, Kumar & Epley (2022). Overly Shallow? Miscalibrated Expectations Create a Barrier to Deeper Conversation. Journal of Personality and Social Psychology, 122(3), 367–398.